Nekoč so brazilski napadalci rasli iz prahu. Otroci iz favel, ki so se učili žoge ob zidovih, kjer so morali premagovati zakone fizike. Kotnost, trenje, gravitacijo. Njihov uspeh je bil čista kinetična energija. Talent, ki se je prelil v gibanje, gibanje v gol, gol v izhod iz revščine. Niso potrebovali akademij. Potrebovali so le žogo in prostor, kjer je bila meja nebo. Danes tiste iste majice nosijo sinovi menedžerjev s predmestja. Fantje, ki so se rodili v pravem poštarskem okolišu, v pravem časovnem pasu, z dostopom do pravih skavtov. Njihova pot ni bila gravitacijska, ni šlo za padanje navzdol preko talenta, temveč električna. Tok, ki teče po predpripravljenih poteh minimalnega upora. Nogomet je le zrcalo. In v njem vidimo večjo, nevidno bolezen.

V fiziki upor (R) meri, koliko energije sistem izgubi v obliki toplote. Električni tok se premika, a vsak prevodnik ga upočasnjuje. Žica z visokim uporom se segreva. Energija, ki bi morala delovati, se razprši v nič. Da prideš do zdravnika, moraš vložiti energijo, ki je desetkrat višja od normale. Da urediš dokument, moraš premagati administrativni katran, namerno zasut z ovirami. Da napreduješ, moraš sprejeti, da poštena in iskrena pot ne pelje nikamor. To ni odpoved sistema. To je njegova nova arhitektura.

Korupcija ni več podkupnina pod mizo, postala je družbeni upor. Gosto, lepljivo sistemsko trenje, ki preži na vsako administrativno transakcijo. Ko se sistem prežame, ko nas senzorji korupcije zaznajo kot šibkost, se okoli nas zgradi nevidna mreža lukenj in ovir. Spletka organiziranega kriminala, ki nevednega posameznika zagotovo pogoltne prek proxyja. Zdravstvo. Šolstvo. Javna uprava. Vsak odsek kapitala danes predstavlja upor, ki deluje nesorazmerno: najbolj prizadene tiste z najmanjšo "napetostjo". Ljudi v socialnih stiskah, brez denarja, brez zvez, brez stricev. Pa tudi tiste z vrha, ki nočejo sodelovati.

V takšnem okolju noben profesionalec ni več varen pred sumničavostjo. Uspešen zdravnik je avtomatsko tarča pragmatizma - “Seveda ima dobre zveze.” Profesor z objavami - “Gotovo pozna prave ljudi.” Podjetnik, ki je zgradil nekaj - “Kdo mu je pomagal?” Zaupanje je uničeno. In s tem uničena tudi sama ideja meritokracije. A tu je paradoks: ta skeptičnost sploh ni napačna. Sistem je pristranski. Uspeh je pogosto odvisen od nevidnih prednosti. Torej postane graja na "pogon neenakosti" samoizpolnjujoča prerokba. Ko vsi verjamejo, da so skrivne šifre ključ do uspeha, postanejo skrivne šifre dejansko ključ do uspeha. In tisti, ki jih ne poznajo, ugotovijo, da je trud brez pomena.

Najhuje je, da ta fizikalni upor korupcije najbolj prizadene tiste na dnu. Tisti z vplivom imajo dovolj "napetosti", da upor premagajo. Za navadnega človeka pa pomeni popolno zaustavitev. Ni več vprašanje, ali boš našel bližnjico. Je vprašanje, ali boš sploh šel naprej. In tu se zgodi psihološki zasuk, ki naredi sistem resnično perverznega. Upor je postal neznosen. A hkrati je ustvaril sprevrženo mikavnost. Ker je pot skozi sistem pretežka, smo začeli ta upor koristiti vsi. Ne ker bi bili pokvarjeni. Ker je uradna pot namerno narejena tako, da te zmelje. Ko hiša gori, ne čakaš na gradbeno dovoljenje, da bi prebil steno in rešil tisto, kar je ostalo. Ne gre za vandalizem; gre za goli nagon, da rešiš svoje življenje, medtem ko ti uradnik na šalterju razlaga, da gasilni aparat ni pravilno žigosan. To je danes v isti sapi javna tajna, in temno čuvana omerta. Logika, ki jo razume vsak, ki je kdaj vprašal: Ali kdo pozna koga prek vrste?

Postali smo ujetniki paradoksa: Če ne bom jaz izkoristil sistema, bo sistem izkoristil mene. Korupcija nas je prisilila, da postanemo njeni soustvarjalci. Vsaka bližnjica, ki jo vzamemo, utrdi prepričanje, da so bližnjice edina pot. Vsak moralni kompromis potrdi, da je moralnost luksuz, ki si ga revni ne morejo privoščiti. In tako sistem sam sebe hrani. Družba, ki temelji na tovrstnem sistemskega uporu (R), izgublja svojo kinetično energijo. Ne rojevamo več genijev iz favel, ne v športu, ne v znanosti, ne v umetnosti. Rojevamo produkte menedžmenta. Rojevamo fante in dekleta, ki so si uspeh lahko privoščili, prek vrste. Mehansko.

To je družbena entropija. Sistem, ki namesto da bi pretvarjal potencial v delo, pretvarja potencial v toploto. V prazno trenje, v administrativno vrtenje v krogu, v generacije, ki se naučijo, da je poštenost za norce. Rešitev ni le v pregonu korupcije. Je v znižanju družbene upornosti. Dokler bo bližnjica edina pot, da človek preživi, bo izprijen moralni kompromis ostala naša glavna valuta. In dokler bomo vsi iskali strice, ki poznajo nekoga, bomo vsi del problema. Ter del njegovega edinega mogočega zaključka.